Ime oven uporabljamo za samca vseh vrst in pasem ovac. Poznamo več vrst ovac, ki živijo prosto v naravi, in veliko pasem, ki jih je vzredil človek. Samci se med seboj bojujejo za samice tako, da se zaletavajo s čeli, kjer imajo močno ojačeno kost. To počenjajo vse dotlej, dokler šibkejši ne odneha, Močan trk dveh samcev lahko povzroči poškodbe kože nad očmi, zato pogosto krvavijo.
Muflon je najmanjša divja ovca, ki je bila prvotno razširjena na Sardiniji in Korziki. Tehta do 55 kg. Rogove ima dolge do 65 cm. Največja divja ovca, imenovana argali, je razširjena v Aziji. Tehta do 200 kg. Njeni rogovi so dolgi do 1,5 m. Grivasta ovca je razširjena v Afriki. Tehta do 145 kg. Rogove ima dolge do 84 cm. Debeloroga ovca pa je divja ovca Severne Amerike. Tehta do 125 kg. Njeni rogovi tehtajo do 14 kg, torej toliko, kot tehta njeno okostje.
Ovce je človek vzredil iz muflona. Udomačitev je potekala 7500 let pr. n. št. v deželah med Evfratom in Tigrisom. Vzredil jih je zaradi kože, mleka, mesa in dlake, iz katere izdeluje volno.
Danes živita na Zemlji okoli 2 milijardi domačih ovac, kar pomeni 1 ovca na 3 ljudi.
Ovce lahko tečejo s hitrostjo 24 km/h in preskakujejo 1,5 m visoke ovire.
Slovenska pasma ovce je bovška ovca. To je majhna in trdoživa pasma, ki daje precej mleka. Je odporna in ima manjše potrebe po hrani. Enkrat letno, v dobi laktacije, daje okoli 230 l mleka. Tehta do 55 kg. Njena volna je srednje kakovosti. Prevladujejo ovce bele barve, nekaj je črnih, lisastih ali sivih.
Ime bik uporabljamo za samca vseh pasem goveda. Poznamo več vrst goveda, ki živi prosto v naravi, in mnogo domačih pasem, ki jih je vzredil človek. Vodni bivoli živijo v južni Aziji. Biki tehtajo do 1,2 tone. Razpon med rogovi je lahko več kot 2 m. Kafrski bivoli živijo v osrednji Afriki. Tehtajo do 700 kg. Ameriški bizoni živijo v Severni Ameriki in tehtajo do 1000 kg. Pred naselitvijo Evropejcev jih je živelo okoli 50 milijonov. Zaradi lova iz koristoljubja jih je človek skoraj popolnoma iztrebil. Preživeli so le v dveh narodnih parkih. Odkar so zaščiteni z zakoni, njihova populacija narašča, tako da jih je zdaj okoli 150 000.
Domače govedo je človek vzredil iz divje vrste tura 3000 let pr. n. št. Turi so živeli v Evropi od pliocena. Zadnji predstavnik je poginil na Poljskem leta 1627. V tridesetih letih prejšnjega stoletja so v Nemčiji s povratnim križanjem vzgojili govedo, ki je po zunanjih znakih podobno turu, ki pa ni doseglo višine divjega tura, to je 1,8 m. Tako so že takrat dokazali, da izumrle živalske vrste ni mogoče ponovno obuditi.
Človek je domače govedo udomačil zaradi mleka in mesa. Uporabljal ga je tudi pri delu. Biki domačih pasem lahko tehtajo do 1600 kg.
Zdaj živi na svetu več kot 1,3 milijarde domačega goveda.
Slovenska pasma je rdeče cikasto govedo. Gojijo ga v Bohinju in ponekod po planinah. Je temnorjave barve z velikimi belimi lisami. Je manjša pasma, skromna in odporna, zato lahko preživi v sredogorju.
Pri nas se pri vseh porodih rodi približno 1 % dvojčkov. Dvojčki se pogosteje rodijo materam, ki so jim do zanositve pomagali z različnimi načini zdravljenja. V povprečju se dvojčki rodijo mesec dni pred vrstniki enojčki. Že v nosečnosti in ob porodu je njihova obolevnost vsaj dvakrat večja kakor pri enojčkih. Delež porodov s carskim rezom je pri porodnicah z dvojčki trikrat večji kakor pri porodnicah z enojčki. (Večina porodničarjev ima dvojčke za poseben tip nosečnosti, ki ni pisan na kožo človeku oziroma ni »fiziološki« za človeško vrsto.) Tudi zato nosečnice z dvojčki že pred porodom nameščamo v večjih porodnišnicah, kjer jim (in novorojencem) lahko nudimo boljše obporodno varstvo. Večina dvojčkov je dvojajčnih: dve jajčni celici se oplodita vsaka s svojo semenčico. Zato sta dvojajčna dvojčka lahko različnih spolov in se tudi sicer načeloma razlikujeta bolj kakor enojajčna dvojčka. Oploditev ene jajčne celice s semenčico in kasnejša delitev zarodka pa pripelje do (za porodničarja pomembnih) variant enojajčnih dvojčkov (ki imata enak spol in sta si načeloma podobna). Pojavnost enojajčnih dvojčkov je po svetu enaka, pojavnost dvojajčnih pa različna. Pri nas oziroma v t. i. zahodnem svetu je delež porodnic z enojajčnimi dvojčki približno 1/3, porodnic z dvojajčnimi pa 2/3.
Obstaja okoli 38 000 različnih vrst rakov. Raki so večinoma morski in sladkovodni, nekateri živijo tudi na kopnem. Po velikosti se zelo razlikujejo. Med njimi so trimilimetrske vodne bolhe, ki so s prostim očesom komaj vidne, na drugi strani pa so jastogi z najdaljšo dolžino oklepa, ki meri do enega metra. Največji jastogi tehtajo do 20 kg in imajo 10 parov nog.
Morska bolha živi v Jadranskem morju. Poleti se tako namnoži, da predstavlja kar 68 % vseh planktonskih organizmov. Na kubičnem metru morja živi kar 96 000 morskih bolh. Japonski morski pajek je največji členonožec na svetu. Uvrščamo ga med rakovice. Njegov oklep sicer meri le 50 cm, noge pa so dolge do 1,5 m in tehta do 14 kg. Nekateri raki lahko odložijo vsako leto do 40 000 jajčec.
Na Velikonočnih otokih poznajo 100 milijonov rdečih rakovic, ki živijo na kopnem, v morju se le parijo in odlagajo jajčeca.
Kokosov tatič je največji kopenski rak. Tehta do 4 kg. Že ime pove, da se hrani s kokosovimi orehi. Najraje ima mlade, še nezrele plodove. Išče jih na tleh ali pa spleza na kokosovo palmo. Rak triokec, ki je dolg do 4 cm, ima 70 parov nog.
Petcentimetrska kozica čistilka se hrani z odmrlimi delci ribje kože in kožnimi zajedavci rib.
Raki živijo tudi v podzemlju. V podzemnih vodah dinarskega krasa so razširjene jamske kozice, ki so mlečno bele do prosojne, slepe, s podaljšanimi tipalkami. V dolžino merijo do 3 cm.
Levi 20 ur na dan spijo in počivajo, štiri ure pa se gibljejo in iščejo hrano. Mesna hrana je energetsko bogatejša, zato za prehranjevanje potrebujejo manj časa kot rastlinojede živali. Levi so edina vrsta mačk, ki živijo v krdelih. Krdelo običajno sestavljajo odrasel samec, različno stare samice in njihovi mladiči. Ko samec ostari, ga izpodrine mlajši samec, ki najprej pobije vse mladiče, nato se pari s samicami in si tako zagotovi nadaljevanje svojih genov. V krdelu si delo razdelijo. Samice skupinsko lovijo plen, samci pa varujejo življenjski prostor pred vsiljivci. Levi lahko tehtajo do 250 kg.
Rjovenje leva se sliši do 10 km daleč.
Ker imajo levi v primerjavi s telesnim volumnom majhno srce, niso vzdržljivi. S hitrostjo 65 km/h lahko tečejo le okoli 200 m.
Levi v naravi živijo okoli 10 let, v živalskih vrtovih pa 20 in celo več.
Včasih so živeli tudi v velikem delu Evrope in Azije. Evrazijski levi so preživeli le v gozdu Gir v severozahodni Indiji. Tam jih danes živi med 200 do 300.
Devica je ženska, ki ni imela genitalnih spolnih odnosov. Zato je na predvoru (lat. vestibulum) nožnice t. i deviška kožica (lat. hymen) cela. Ob genitalnem spolnem odnosu se himen raztrga (lat. defloratio). Toliko o tem teorija. V resnici je himen pri večini žensk komajda opazna membrana sluznice, različnih oblik, ki le deloma zapira nožnico. Popoln himen, ki popolnoma zapira nožnico, je na srečo redek. Na srečo zato, ker onemogoča iztekanje menstrualne krvi, ki se zato nabira v nožnici (hematokolpos) oziroma lahko tudi v maternici (hematometra); v tem primeru gre za bolezenski pojav, ki zahteva zdravljenje. V vseh človeških kulturah ima devištvo poseben pomen. Ob mistifikaciji devištva, ki je povezana s spolnostjo, je pomembnejši njen simbolni pomen. Devištva – kot ideala spolne in duhovne čistosti, neomadeževanosti in svetega, polnega hrepenenja in pričakovanja. Devica je arhetip človeka, seveda ženske, ki pooseblja nežno, poduhovljeno hrepenenje po dobrem, kar je značilnost vsakega človeka.
Tehtnica je naprava s katero določamo maso telesa. Toda kaj v resnici meri tehtnica? Meri silo s katero telo pritiska na merilni podstavek tehtnice. In zakaj telo sploh pritiska na tehtnico? Zato ker med vsakim telesom in Zemljo deluje privlačna sila. Potemtakem lahko torej rečemo, da tehtnica meri silo, s katero Zemlja privlači telo, ki ga tehtamo. Toda, če smo natančni, moramo upoštevati še eno silo - vzgon. Zračni tlak, ki deluje na spodnji del telesa je malce večji kot tlak, ki deluje na zgornji del telesa. Zato deluje na telo sila vzgona, ki je usmerjena navzgor in nasprotuje teži. Če torej položimo na tehtnico telo z veliko prostornino, bo tehtnica pokazala malce manj, kot bi morala. Vendar se ne veselite prezgodaj. Pri odraslem človeku z maso 80 kg bi tehtnica pokazala le 80 g manj, kot bi morala.
Škorpijoni so členonožci, ki jih skupaj s pajki, klopi in pršicami uvrščamo med pajkovce. So evolucijsko stara skupina živali, ki naseljuje Zemljo že več kot 400 milijonov let in so se prvič pojavili v silurju. Poznamo okrog 1800 vrst. Škorpijoni imajo rakom podobno obliko telesa z velikimi kleščami (pedipalpi) in prepoznavnim privzdignjenim repom, katerega zadnji člen vsebuje strupno žlezo in želo. Vsi škorpijoni so strupeni, le okrog 25 vrst pa je takih, ki vsebujejo strup, nevaren tudi za človeka. Za najbolj strupeno vrsto škorpijona, ki zlahka ubije tudi človeka, velja na Bližnjem vzhodu živeči debelorepi škorpijon Androctonus crassicauda. Njegovo iz grščine izpeljano rodovno ime pomeni v dobesednem prevodu »ubijalec ljudi«. Največ škorpijonov živi v suhih ali celo puščavskih območjih, zlasti v Mehiki, severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. Za največjega škorpijona velja afriški cesarski škorpijon (Pandinus imperator), ki zraste okrog 20 cm, najmanjši pa so verjetno škorpijoni iz rodu Microtityus, ki merijo le okrog 12 mm.
Če bi strelec vrgel puščico z roko, bi ta poletela komaj kaj dlje kot 10 m. Puščica, ki jo isti strelec izstreli z lokom, pa lahko leti 100 m ali celo dlje. Ali torej lok strelcu prihrani nekaj dela? Ne! V resnici ga celo nekaj zapravi. Delo, ki ga opravi strelec, ko počasi vleče puščico in s tem spreminja obliko loka, se spremeni v kinetično energijo puščice (energijo gibanja puščice), nekaj pa se ga porabi za segrevanje loka. Čemu torej lok? Ko strelec napenja lok, počasi vleče tetivo s silo in pri tem spreminja obliko loka. Ko strelec spusti tetivo, le ta pospeši puščico z veliko večjo hitrostjo, kot je največja hitrost s katero lahko strelec zamahne z roko. Zato puščica leti zelo daleč. Lok omogoča strelcu, da počasi, a dolgo časa opravlja delo, nato pa del tega dela preda puščici v kratkem času, vendar pri veliki hitrosti.
Alpski kozorogi živijo na odprtih skalnatih območjih nad gozdno mejo do 3200 metrov visoko. Z mesta lahko skočijo 2 m, z zaletom pa kar 4 m visoko. Spretno plezajo po previsnih skalnih stenah. Pozimi jih ogrožajo snežni plazovi.
V Alpah je bil alpski kozorog popolnoma iztrebljen. Preživel je le v narodnem parku Gran Paradiso v Italiji, od koder so ga ponovno naselili po vseh Alpah. Vsi danes živeči alpski kozorogi so potomci teh. Alpski kozorog najverjetneje ni slovenska domorodna vrsta. Leta 1890 jih je pri nas naselil baron Jurij Born.
Samci imajo do 1,2 metra dolge rogove. Z njimi se med seboj bojujejo za samice, izpod snega kopljejo hrano in se praskajo po hrbtu.
Kozorog je rastlinojed in prežvekovalec. Njegova hrana vsebuje težko prebavljivo celulozo, ki jo lahko razgradijo le milijoni bakterij in enoceličarjev, ki živijo v njihovih prebavilih. Kozorogi skupaj z rastlinsko hrano prebavijo tudi bakterije in enocelične organizme.
Tehtajo do 115 kg in živijo do 17 let. Tudi drugod po svetu so razširjeni predstavniki divjih koz. Snežna koza živi v Severni Ameriki. Tehta do 140 kg. Bezoarska koza živi v zahodni Aziji. Tehta do 95 kg. Domače koze so ljudje vzredili iz bezoarske 7000 let pr. n. št. v Iranu in Iraku. Gojili so jih zaradi mleka, mesa in dlake.
Nekoč so vodnarji zajemali vodo v potoku in jo v glinenih vrčih prinesli v hišo. Danes voda priteče po vodovodni napeljavi, ko odpremo pipo. V čem se voda, ki so jo prinašali vodnarji, razlikuje od vode, ki priteče iz pipe? Najprej pomislimo na onesnaženje vode. V današnjem času jo lahko povzročajo različni odpadki in gnojila, nekoč pa raztopljene snovi iz katerih je bil izdelan vrč. Pa še to! Voda, ki teče po ceveh je pod povišanim tlakom. Tlak v vodovodnih ceveh je običajno med štirimi in šestimi bari (normalni zračni tlak meri le en bar). Zaradi povišanega tlaka so v vodi v vodovodni napeljavi raztopljeni plini, ki jih v vodi iz potoka ni. Ko voda priteče iz pipe, se raztopljeni plini počasi izločijo iz nje. O tem se lahko prepričamo, če vodo iz pipe natočimo v kozarec. Čez nekaj časa bomo opazili, da se na stenah kozarca naberejo drobni mehurčki.
Ribe so najpreprostejši vretenčarji. Njihovo telo je prilagojeno življenju v vodi in je pokrito z luskami. So zelo različnih oblik in velikosti. Poznamo okrog 23 000 sladkovodnih in morskih vrst rib. Delimo jih na resoplavutarice, hrustančnice (morski psi, skati in raže) in kostnice. Evolucijsko najstarejše so resoplavutarice in morski psi, ki so se prvič pojavili že v devonu, pred približno 400 milijoni let. Za zdaj velja, da je največja živeča riba morski pes kitovec, ki se prehranjuje s planktonom; doseže okrog 13 m dolžine in tehta do 36 ton. Najmanjša riba, filipinski krapovec vrste Paedocypris progenetica, meri le 8 mm. Številne vrste rib so zaradi čezmernega lova ogrožene na globalni ravni, kar velja predvsem za modroplavutega tuna in belugo iz družine jesetrov. Največ ribjih vrst živi na koralnih grebenih. V območju z največjo biotsko raznovrstnostjo, to je v morju okrog Malezije, Indonezije in Filipinov, živi okrog 2500 vrst rib, številne med njimi imajo neverjetno obliko in barvne vzorce.